»Pri 14 letih sem bila preveč sramežljiva, da bi izrekla kako besedo, zato sem v tišini sedela in vse vpijala.«

»Odločil se je, da nas bo naslikal in del tega, kar smo bili, je bilo to, kako smo se odločili sedeti.«

»Prihajam iz sveta peresa in papirja, zato se mi je zdelo, kot da naenkrat sedim v pilotski kabini boeinga 747.«

»Kako bi družbo peljali v bolj kolegialno smer.«

»Na prenekaterem literarnem dogodku sem že sedela sama za mizo. Včasih je kdo pristopil ... da bi me vprašal, kje je stranišče.«

»Slišim, kako se pogovarja z mano, kako me vodi, čeprav ga ni tukaj.«

»Jaz se s tem tajkunstvom nisem nikoli utrujala. Ukvarjam se sama s sabo in svojo vestjo. Imam čisto vest, da sem vse naredila za druge in nič za sebe posebej, zato mi je vseeno, kako me imenujejo.«

»Poleg tega se mi zdi pomembno dejstvo, da nam družba narekuje, kako naj bi bile videti.«

»Moja ugotovitev je, da mi je pomembneje sodelovati s pravimi ljudmi, kot pa način, kako se naše ideje realizirajo.«